V petek, 26. 9., je našo šolo obiskala igralka, pisateljica in pesnica Nataša Konc Lorenzutti. Z njo so se v šolski knjižnici pogovarjali tudi naši »hišni« novinarji, ki so izvedeli veliko zanimivega.

Gospa Nataša, v veselje nam je, da se lahko danes pogovarjamo z vami. Uspeh za uspehom, toliko dejavnosti, pa še 5 otrok. Kje najdete čas za vse to, sploh kaj spite?

Ja, spim. Danes sem sicer malo manj spala, ker ste vi tako daleč, tako da niso moji otroci ničesar krivi. Sicer pa so že odrasli, zato sem lahko zelo dejavna. Je pa res, da sem se včeraj ravno zaradi njih odločila, da nekam ne grem, vznemirilo me je namreč povabilo na mednarodno srečanje pisateljev, ki ga organizira PEN Ukrajina v Kijevu. Jaz si sicer zelo želim tja, ker me zanima, kako država vzdržuje kulturo v vojni, in sem bila ves dan nemirna, a sem se nazadnje odločila, da ne grem, ker imam družino, ki me bolj potrebuje kot preostali svet.

Vaše knjige so zares blizu mladim. Kako jih znate pritegniti?

Naučila sem se. Ko sem začela pisati, se še nisem znala osredotočiti na pogled literarne osebe. Pisala sem s pozicije, ki jo imenujemo pogled vsevednega pripovedovalca. Nato pa sem naletela sem urednike, ki so me dobro vodili, zato sem našla v sebi »gumb za preklop« zornega kota: mladim se lahko približam skozi literaturo samo tako, da sestopim iz vloge odraslega, zoprnega človeka, ki hoče na vsak način vzgajati, in se postavim v njihovo kožo – torej kako vi gledate na odrasle, zoprne ljudi, kakršna sem jaz v svoji vzgojni vlogi. Ta preklop mi ni takoj gladko stekel. Za svoj prvi mladinski roman Lica kot češnje sem se zelo namučila. Imela sem zgodbo, vprašanje pa je bilo, kako to zgodbo povedati, da bo za vas, bralce, sploh prepričljiva. Da ne bo to neka zatežena pripoved stroge mame, ki blazno in na vsak način hoče obvarovati svoje najstnike, da se jim ne bi kaj hudega zgodilo. Proces mi je bil tako težak, da sem ta roman petkrat na novo napisala in šele zadnja različica je potem izšla.

Od kod pa črpate vaše ideje za knjige?

To pa je nekaj, kar se mi zdi najbolj pomembno povedati vam, ki ste otroci digitalne dobe ter hodite po svetu s slušalkami na ušesih in zaslončki pred sabo. To sicer ni očitek, saj ne morete drugače, zrasli ste v takih časih, ko vsi tako živite. Ampak opazovanje je edina podlaga za vsakršno ustvarjalnost. Nihče ne more biti ustvarjalen, če ne opazuje.

Predvsem so izredno zanimivi naslovi vaših del. Kako jih izberete?  

Včasih se mi zelo hitro porodijo, drugič pa jih dolgo iščem. Recimo naslov za delo Kakšno drevo zraste iz mačka sem dolgo iskala. Nato sem se odločila, da bom vsako od zgodb znova preletela in zanjo uporabila naslov, ki se mi bo v tistem trenutku utrnil, med temi naslovi pa izbrala enega, ki bo potem naslov celotne zbirke. Naslove sem poslala urednici in skupaj sva izbrali Kakšno drevo zraste iz mačka. Tudi naslov Jutri bom siten kot pes sem izbrala čisto nazadnje, ko je bila knjiga že napisana in že skorajda v tiskarni, edino naslovnice še ni bilo, ker je bil prejšnji naslov malce dolgočasen. Zamisel za nov naslov se mi je porodila na sprehodu. Nekatere pa imam v mislih že na začetku, od prvega stavka – recimo Gremo mi v tri krasne.

Kaj je bil tisti prvi vzgib, da ste začeli pisati?

Dobre knjige in »faušarija«. Se pravi zdrava zavist, ko sem prebrala dobro knjigo in si rekla: »O, kako ta zna«. To ni škodljiva zavist, ampak občudovanje, ko si nekoga postaviš za zgled. Danes me zanima, ali sploh še imamo zglede. Nekoč so mi dijaki zastavili vprašanje, ali je zame pisatelj še vedno avtoriteta. Rekla sem, da ne bom odgovorila, temveč jim bom poslala fotografijo. In sem jo res, fotografijo, na kateri sem z Dragom Jančarjem. Na njej sem videti kot evforična najstnica, saj sem se slikala s svojim idolom. On zame pisateljska avtoriteta.

Kje najdete navdih za različne teme, ki jih obravnavate v svojih delih?

Pokličejo me. Recimo pri romanu Gremo v tri krasne me je tema dobesedno zasledovala, zaradi skrbi, povezanih z digitalno revolucijo, ki spreminja mlade. Z enim romanom ne morem spremeniti sveta, lahko pa nekaj prispevam, vsaj poskus je, da opozarjam na zaskrbljujoče pojave.

Za svoja dela ste prejeli veliko nominacij in nagrad. Ste na katero od teh še posebej ponosni? 

Nisem dobila prav veliko nagrad, zato sem tiste ene, najpomembnejše, ki sem jo prejela za delo Jutri bom siten kot pes, še posebno vesela. Za nagrado desetnica sem bila nominirana že osmič, ko sem jo končno dobila. Do tega trenutka sem se nekako navadila, da sem pogosto nominirana, ampak ostajam pod vrhom in ne izstopam. To je edina moja nagrada nacionalnega pomena.

Kot verjetno veste, imamo v šolah velike težave z bralno pismenostjo, še večje pa z dejstvom, da mladi sploh ne berejo. Imate morda kakšen nasvet, kaj naj storimo, da bi otroci zopet brali in posledično razvijali bralno razumevanje?

Odločiti se morate in se spraviti v red. Na neki točki, ko boste imeli dvajset let, boste morda ugotovili, da vam nekdo govori o Ernestu Hemingwayu, o Miri Mihelič, o Lili Novy, morda o avtorjih, ki živimo zdaj, in boste rekli: Kdo so ti ljudje, prvič slišim zanje. Ne boste se dobro počutili. Tisto, kar se v šoli učite, načeloma pozabite. Človek si zapomni stvari, ki ga navdušijo. Ne morejo vas navdušiti učbeniki za slovenščino, za fiziko. Če pa boste gledali, kako nekdo izvaja zanimiv fizikalni poskus, vas bo to, kako je stvarstvo neverjetno, navdušilo. Če imate v učbeniku odlomek iz povesti Franceta Bevka, ob katerem si že dolgo ne moremo več predstavljati, kako je biti pestrna, kako je biti Lukec, ki je zaradi revščine potoval čez morje z ladjo, s katero se danes nihče več ne pelje v Ameriko, boste to pozabili. Če preberete zgodbo, v katero se lahko vživite in vas navduši, vas nahrani, da lahko rečete, kako je to nekaj lepega, pa si boste knjigo in njenega avtorja zapomnili. Tako se gradi razgledanost. Začnite se zanimati za to, kateri avtor je dober, vam je blizu. Rečeš si, na primer: To bom prebral(a), da si bom zapomnil(a), da bom vedel(a), da bom poznal(a), da se bom lahko pogovarjal(a) z izobraženimi ljudmi. Če ne bereš, se ti prazni tisti del tvoje duševnosti, ki hrepeni po lepoti, po globljem spoznanju. Tega vam spletni vplivniki ne bodo dali. Ali te duhovno bogati, ko ti nekdo razlaga, kaj je danes jedel, kako se maže s kremo, katera ličila uporablja, katero kavo pije ali pa je ne pije. Naj povejo, katere knjige so prebrali in zakaj so te knjige dobre. To me moti v našem skupnem svetu. Plehkost me jezi in to, s čim se ljudje ukvarjajo, resničnostne šove gledajo, Poroko na prvi pogled, to je naravnost butasto.

Če bi bila jaz stara toliko kot vi, bi imela isti problem: kdaj se odsekati od teh traparij in vzeti knjigo v roke. V mojih časih takšnih pasti ni bilo, ker smo imeli samo knjige.